Sivina misli / Greyness of thoughts

V zadnjem času sem veliko prebirala literaturo o moči misli. Predvsem o mislih, ki so produkt mišljenja, umske dejavnosti, ki je izraz človekove zavesti. Prevzelo in hkrati pretreslo me je lastno in splošno družbeno nezavedanje o dejanski moči misli, ki jo izoblikujemo in usmerimo proti določeni osebi. 
Teozofi menijo, da sta naša življenjska harmonija in usoda odvisni od obvladovanja naših čustev, misli in dejanj. Ti trije vplivi tkejo našo usodo. Pri tem so naše misli menda mnogo močnejše in bolj ustvarjalne kot čustva. Zelo pomembno je obvladovanje zavestno slabih misli, vendar je težko dosegljivo. Negativne misli je priporočljivo obvladovati s pozitivnimi, bolj plemenitimi. Ta miselni princip naj bi bil orodje za obvladovanje mentalnih sil. 

Ker pa našemu razmišljanju vsakodnevno pomaga digitalna tehnologija, lahko rečemo, da je računalnik, kot najbolj pogosto uporabljeno orodje, naša možganska proteza. Pogosto se zatečemo na svetovi splet, da lažje dokončamo razmišljajne, ki smo ga želeli zapisati.

Ko raziskujemo po svetovnem spletu, v brskalnik vpisujemo besede, ki nam pridejo na misel. Vodi nas misel, ki jo želimo raziskati, npr. pojem eksperimentalna grafika. Nekaj časa imamo nadzor nad brskanjem. Toda kmalu nas prevzame množica informacij in podob, zato ne sledimo več svojemu načrtu, ampak tavamo zgubljeni sem ter tja. Sprejemanje podob in informacij ni več zavestno dejanje, ampak brezglavo klikanje nečesa kar se nam zdi na oko privlačno. Rezultat je zmeda v možganih in otopelost ter slabo počutje po končanem klikanju. Sivina, ki nam ostaja v možganih potrebuje še nekaj časa, da se razkadi. Seveda smo za zmedo krivi sami. Obvladovanje lastnih misli ni bilo ustrezno, moč medija nas je zapeljala.

Sivina misli, animacija, Barbara Nardoni, 2014

Tokrat sem sivino, ki je v moji glavi nastala po dve urnem klikanju, prenesla v grafiko. Nastala je generirana grafika v sodelovanju človeka in računalnika. Vsako misel, ki je bila hkrati tudi klik z miško, sem dokumentirala s printscreen ukazom. Dobila sem 70 posnetkov. Vse sem združila enega na drugega ter z nekaj dodatnimi postopki dobila zmedeno podobo tistega, kar nam ostane po končanem brezciljnem deskanju po spletu. Sivine, ki nastanejo, prikazujejo blede obrise podob, ki ji zazna oko. Delujejo neurejeno in nejasno, tako kot so neurejene in nejasne naše misli. 

Eksperiment se dotika socialnega kontekst in se nanaša na področje zasvojenosti z doživetji pred zasloni ter poudarja pomembnost spletne etike. S tem se lahko vrnemo na naša teozofska izhodišča in zaključimo, da ne smemo nikoli pozabiti, da s svojim sporočilom na digitalnih medijih lahko koga prizadanemo, zato nikoli ne smemo napisati tistega česar bralcu ne bi povedali tudi osebno. Priporočljivo je, da na spletu in drugih digitalnih medijih, ravnamo enako kot v resničnem življenju.

Sivina misli 3, Barbara Nardoni, 2014

Sivina misli 6, Barbara Nardoni, 2014

Sivina misli 4, Barbara Nardoni, 2014